Dolgo v pomlad običajno leži sneg v dolini Triglavskih jezer, vseeno pa sva se s Tino odločila, da jih obiščeva, čeprav sva vedela, da bo zaradi udiranja pot v zimskih razmerah precej naporna. Štart zgodaj, vstajanje malo čez 4 zjutraj, malo čez 5 že v avtu, ob pol sedmih pritisk na uro in štart s planine Blato. Kmalu se je začel sneg (veliko njega), vdiralo se je do pasu na vsakih nekaj korakov. Malo za planino Dedno polje srečava možakarja, ki nama skoraj zagotovi, da Sedmerih jezer danes ne bova uvidela, ker se preveč predira. Vseeno nama uspe priti v sanjsko deželo, ki pa je v tem času popolnoma osamljena, v snegu pa puščava edine stopinje. Po slabi urici pri Dvojnem jezeru se odpraviva nazaj, tokrat čez Štapce (tja grede čez Prode). Ko premagava skalni skok naju z leve povabi vršno pobočje Male Tičarice (2071m). Malo postojiva, premisliva, naposled pa vrževa nahrbtnike v ruševje in brez tovora napadeva vrh, ki ga kmalu osvojiva. Nov dvatisočak torej in to s sanjskim razgledom na Bohinjske gore in Dvojno jezero. Čaka naju še pot nazaj po še težjem terenu, ker se je sneg zaradi sonca še bolj razmehčal. 9 ur čiste hoje.

Planina Dedno polje

Planina Ovčarija, tu je bila hoja najbolj otežena, vsake toliko gaženje kar po vseh štirih.

Na vsakih nekaj korakov…

Pri Dvojnem jezeru, v ozadju koča.

Delno zamrznjeno Dvojno jezero pod Malo in Veliko Tičarico.

Proti Štapcam, spodaj Dvojno jezero.

Zahtevnejši del poti.

Vrh Male Tičarice (2071m).

Pogled na jezero in Kočo pri Triglavskih jezerih z vrha Male Tičarice.

Bohinjske gore, prostranstva Komne, Dvojno jezero z vrha Male Tičarice.