Kepa je zadnji dvatisočak Karavank na zahodni strani ter najvišji nasprotnik prevladujočim Julijcem preko Zgornjesavske doline, s 2143m pa tretja najvišja gora pripadajočega gorovja. Odločitev za njen obisk je padla nekje na intervalu malo pred in malo po ogledu poljskega (slovenskega) Okornovega filma Pisma sv. Nikolaju, kateremu je sledila kot vedno mukotrpna večerna ekspedicija po nabiranju opreme in prodiranje globje in globje na Gorenjsko. Ljubljana – Kranj – Bled – Dovje in okoli 7 ure zjutraj vendarle Erjavčev rovt pod Kepo. Sonce je v ta konec ravno pokukalo, s Tino pa sva že s poti občudovala razgled na naše najvišje…

Jutro v okolici Erjavčevega rovta.

Jutranji pogled na Triglav preko jesenskih odtenkov.

Še panorama proti Martuljški skupini.

Pot na Kepo že nad gozdno mejo.

Prečenje nekoliko izpostavljene vertikale.

Razgled preko Karavank z vrha Kepe (2143m).

Križ, eden na slovenski, drugi na avstrijski strani Kepe.

Utrinek v črno-beli.

Žig na vrhu Kepe.

Planinci malo pod vrhom.

Še moj pozdrav z vrha, v ozadju kraljuje Stol.

Senčna stran Triglava.

Levo: Skalni skok na poti nazaj.
Desno: Pogled na Jalovec.

Vstop v izpostavljeno škrbino.

Nekaj zahtevnih mest nad globino škrbine.

Prečenje stence po že nekoliko dotrajanih a zanesljivih varovalih.

Še zadnji pogled na Kepo že preko škrbine.

Odžejanje nazaj v Erjavčevem rovtu.

Umetno jezerce ob sotočju potočkov Žaklja in Mlince.