Ugledajoč slabo vremensko napoved sva z Mihom na kavi v sivi Ljubljani sklenila da smukneva v Bohinjski zakot in tam ujameva predvidoma še zadnji sončen dan v tednu. Zarana zapustiva Ljubljano ter sva v Bohinju ravno, ko se vrhovi okoliških dvatisočakov obarvajo v oranžne odtenke. Snega je veliko, proti Savici so ob cesti meterske bande snega, pot proti Komni pa je lepo shojena, čeprav, kar pritiče terminu sredi tedna, o kakšnem hudem navalu ni ne duha ne sluha…

Nad Bohinjskimi kozolci se Triglav in prijatelji nastavijo jutranjem soncu.

Na izhodišču pri Savici je senca in mraz, okoliške stene pa žarijo v jutru.

Podava se v gozd, zaradi podora stalne poti pa slediva napačni gazi in spoznavava še druge predele pobočij pod Komno, preden se po skoraj eni uri vendarle ne vrneva na pravo gaz ter začneva znova.

Po serpentinah skozi lepo osončen zimski gozd.

Skozi drevje se nad zasneženim gozdom prikaže dom na Komni.

Pot se izravna, rastje se zredči, večina stopinj izgine.

Družbo nama začne delati tudi senčni mož.

Naposled pa pogled vendarle pobegne na verigo Spodnjih Bohinjskih gora.

Obiščeva še dom pod Bogatinom, ki počiva v snegu, kmalu pa se bodo v te konce zgrnili smučarji.

Snega je toliko, da je treba vanj tudi poleteti.

Nameč se!

Lepote Komne tudi v črno-beli.

Za konec letiva še na kavo v dom na Komni, ki ponuja tale razgled čez Bohinj.

Navzdol pa skozi ozke poledenele snežne kanale nabirat plavice po riti in stegnih.

In sva nazaj pri Savici, kjer so začeli s sanacijo skalnega podora, ki je odnesel tudi pot na desni.