Sončni zahod na Ratitovcu
Nedeljski popoldan s potencialom za lep sončni zahod me zvabi na plano. Podam se proti Bohinjski Bistrici, kjer zavijem proti Soriški planini, a še preden jo dosežem, se obrnem na gozdne ceste proti planini Pečana. Najprej se kar kvalitetno izgubim, a se naposled le skoncentriram in uberem pravo pot, ki me vodi proti izhodišču za Ratitovec. Parkiram na manjšem parkirišču na že zasneženi cesti, od katere do planine Pečana v predirajočem se snegu gazim slabo uro. Skoraj prepričan sem že, da bom zamudil sončni zahod, pa se nad mano ravno pravi čas pojavi Krekova koča na Ratitovcu. Vršni del ujamem v trenutku, ko na njem zagorijo dvigajoče se megle.
Po popoldanskem gaženju dosežem vršni del Ratitovca, ki se je ravno odel v “goreči” oblak.
“Ogenj” zahajajočega sonca je postajal vse intenzivnejši.
Kmalu bodo umikajoče se megle odkrile jasen pogled proti Julijcem.
Pred mano je silhueta žiga na najvišjem vrhu Ratitovca – Altemaver (1678m).
Sonce še vedno kuri preostale meglice.
Na vršne skale posveti še poslednji žarek.
Megle vendarle odstrejo razglede, najprej proti Karavankam.
Potem proti Julijcem, kjer se Triglav še nastavlja soncu.
Ožarjeni pa so tudi Grintovci, ki se dvigujejo nad megličasto kopreno.
Še trenutek in sonce bo dokončno izginilo za obzorjem.
Triglav za obeležjem vrha na Altemaverju – dobre oči opazijo tudi Planiko in Kredarico.
Nad Kamniško-Savinjskimi Alpami sonce barva le še nebo.
Avtoportret na osamljenem vrhu, levo gozdovi v katere se bo počasi treba vrniti.
Na Ratitovec se vztrajno plazi noč.
Z vračanjem začnem zelo počasi, razgledi so še preveč čarobni.
Tudi Krekova koča na Ratitovcu osamljena pričakuje temo.
Še zadnjič se ozrem proti Triglavu, potem pa se v soju čelne svetilke podam na meditativno vračanje v skromno gaz temnih in osamljenih gozdov proti Bohinju.
Zapiši kak vtis!
1 Komentar za "Sončni zahod na Ratitovcu"
Lepo.