Količina snega v kombinaciji z dežjem in ravno pravimi temperaturnimi razmerami Bled spremeni v dramatično pokrajino. Razbesni se snegolom – lomljenje dreves, ki sicer poteka po celi državi – a za razliko od ledenega oklepa v južnejših predelih Slovenije, je tu oklep bolj zasnežene narave. Po tleh ležijo veje in drevesa, zimsko tišino moti neprestano pokanje drevja. Visok sneg naredi obalo Blejskega jezera težko dostopno. A vseeno se ob vseh negativnih in katastrofičnih pojavih, Bled prelevi v varljivo deželo iz sanj – spokojno, mirno in meditativno. Kljub neprestani megli in sivini pa zgodnja jutra in večeri postrežejo tudi z barvami, ki barvajo pravljične poglede. V naslednjih fotografijah gre torej za foto povzetek prepleta hude vremenske ujme in pravljičnih lepot okoli Blejskega jezera.

31. januar – zimska pravljica na Bledu – tako vsaj izgleda. V resnici kar močno dežuje na skoraj meter novega snega, sam pa premočen do kože stojim vkopan v moker sneg – dežnik je namreč namenjen pokrivanju fotoaparata.

Kljub opisanim pogojem je pogled na jezero ena sama pravljica.

2. februar – pravljično vzdušje zamenja brezizrazna sivina, poročila na radiu odsvetujejo približevanje Blejskemu jezeru.

Drevesa se pod težo žleda in snega lomijo in padajo – tole je padlo pred pomole pri veslaškem centru v Mali Zaki.

Začuda je kljub sneženju in izrednim razmeram peš pot brezhibno splužena – veliko bolje kot ceste – ob strani pa že leži padlo vejevje.

Cesta proti Zaki, zaprta za promet. Neprestano poka, drevje pada, kar naenkrat se poznano in krotko okolje spreobrne v nevaren teren.

3. februar, zjutraj – Celo noč je snežilo, Bled v svežem snegu in jutranjem mraku spet riše idilične podobe.

A seveda vse le ni tako kot se zdi. Drevje se je lomilo in padalo celo noč – kakšno seveda tudi v jezero.

Nadaljujem v občudovanju zimske pokrajine.

Jutranji mrak se počasi prevesi v dan – luči na zasneženem otoku še svetijo.

Tudi Blejski grad še sveti in odseva v zimski idili.

Pot okoli jezera v tem jutru, logično, še ni očiščena, premikanje je precej oteženo.

Poleg snega pa premikanje otežuje tudi padlo vejevje, ki leži vsepovprek.

Dospem na Mlino in opazim pletne brez streh.

No, nekatere strehe vendarle še imajo, do naslednje vožnje pa bo še treba odmetati nekaj snega.

Tudi čolni samevajo zasuti s snegom.

Še ena z Blejskim otokom izpod zasneženega vejevja.

Pogled stran od obale pa prikazuje bolj hektiko kot pravljico.

Pešci se še vedno mučijo ob cestah in se bojujejo s plundro, ki jim jo pod noge mečejo mimovozeča vozila.

Ljubljanska cesta, oziroma glavna cesta proti jezeru je postala tunel sklanjajočih se dreves.

Situacija snegoloma pa se še ne umirja, drevesa še vedno padajo. Sam se vrnem domov, tudi tam bo potrebno zavihteti kakšno lopato.

3. februar, zvečer – Mala Zaka, prižgejo se luči, skozi nepredirno tišino drevesa še vedno ječijo in pokajo.

Večerni sprehajalci so zelo redki. Polomljene veje ob poti razložijo zakaj.

Pomoli v Mali Zaki in čarobni gozdovi, ki te dni skrivajo svoje nevarnosti.

Večerne podobe dreves in osvetljenih kipov.

Kljub hektiki na cestah in v naseljih je tu varljivo spokojno, mirno in meditativno.

Blejski otok za pomoli je zavit v megleno tančico, ki skriva posledice snegoloma in kaže le zasanjano podobo.

Za konec posedim še v kavarni ob jezeru…

2.del oziroma nadaljevanje z včerajšnjimi in današnjimi fotografijami – KLIK.