Goli vrh v megli in snegu
Po 5 letih me spet obišče Moritz, Berlinčan, ki sem ga spoznal v odmaknjenih gozdovih Kambodže, kjer sva potem nekaj časa tudi skupaj potovala, kasneje pa ostala v stiku. Je kar običaj, da ko pride na obisk, s seboj prinese tudi slabo vreme in tako je bilo tudi tokrat – a ker sem mu obljubil da ga peljem v hribe, smo vseeno našli primerno turco in se usmerili proti Golemu vrhu, pridružila pa se nama je tudi Tina. Snežiti je začelo že na Jezerskem. Podali smo se v tišino, samoto in kljub oblačnemu in meglenemu vremenu čudovito zimsko idilo. Nekatere ture so lepe za oči, nekatere pa za dušo – tale spada bolj med slednje.
Snežiti začne že na izhodišču na Jezerskem.
Kmalu so pobeljena tudi gozdna tla.
Mir in tišina, o kakšni pomladi še ni ne duha ne sluha.
Jenkova planina in pogled proti Golemu vrhu.
Idila postane povsem zimska.
Sem in tja se kako drevo sklanja preko poti, a hudega ni.
Izstopimo iz gozda na vršnje goličave Golega vrha.
Na vrhu se nad nami kaže celo modro nebo.
Sem in tja se oblaki povsem raztrgajo in na nas posije tudi sonce.
Zatrep Ravenske Kočne in Jenkova planina.
Skupinska, Goli vrh, 1787m.
Nazaj grede sama uživancija skozi puhast in lahek sveži sneg.
Nazaj na Jenkovi planini.
Skočimo še do kočice nad katero se dviga Goli vrh, potem pa nazaj proti Jezerskem.
Zapiši kak vtis!
Klik za komentar.