Irska – med klifi vzhoda in zahoda
Ponovno na Irskem, tokrat se k Lini na obisk podava s Tino, najin izlet pa ni skoncentriran samo na Dublin z okolico, temveč se na spoznavanje dežele podava tudi proti zahodni obali. V tem aprilsko-majskem obisku prehodiva kar nekaj kilometrov potk in stezic nad klifi, spoznavava tako rastlinstvo in mehke irske zelene trave, kot živalstvo od kolonij ptic do tjulnjev, ter seveda pokrajino, ki se šele za zahodu spremeni v tisto tipično zeleno ob razdrapanih morskih obalah s posejanimi hišicami brez vsakega reda, ki jih v celoto povezuje vaški pub. Na Dublin sem se že malo bolj oprl ob mojem prejšnjem obisku, zato ga tokrat kaj dosti niti ne bom omenjal, pa čeprav smo tam preživeli kar nekaj lepih dni.
Železnica Darts, ki povezuje Dublin z bližnjimi obalnimi naselji, s pešpoti v okolici mesteca Bray.
Nad klifi polotoka Howth.
Iz Howtha se s “svojo” ladjico podava proti otoku Ireland’s Eye.
Na skalnem osamelcu ob otoku je živahna kolonija strmoglavcev.
Strmoglavce najdemo ob obalah severnega Atlantika, največ prav okoli VB in Irske.
Strmoglavci pobližje.
Gre za največjo ptico severnega Atlantika, preko kril lahko merijo tudi 2 metra.
Še kombinacija kolonije in letala, ki se spušča proti dublinskem letališču.
Na otoku je zaslediti tudi precejšnje število kormoranov.
Plovbo nazaj proti polotoku Howth pa so nama krajšali tjulnji, ki so vsake toliko pogledali ven iz vode.
Howth marina.
Še utrinek s pristanišča, v ozadju pečine otoka Ireland’s Eye.
Vzameva avto in zapustiva vzhodno obalo in okolico Dublina ter se podava proti zahodu Irske.
Mestece Tullamore, dom viskija Tullamore Dew.
Vendarle doseževa zahodno obalo, ki postaja vse bolj razčlenjena in slikovita.
Pot je posejana tudi z dvorci in gradovi, na fotografiji grad Dunguaire v okolici Kinvarre.
Ob poti so se mali ptički morali hraniti kar sami…
…za tavelike pa sva poskrbela kar midva – hranjenje sokolov v okolici Ballyvaughan v okrožju Clare.
Razgled s prelaza na poti proti najinemu cilju – Doolinu.
Travnate širjave nad vasico Doolin.
V bližini se nahaja tudi ena največjih irskih naravnih znamenitosti – Moherski klifi (Cliffs of Moher). Klifi se dvigajo tudi preko 200 metrov nad morjem, tako da je se proti morju lomi kar spoštljiv prepad.
Ujameva jih ravno ob sončnem zahodu.
Večerno pohajkovanje po osamljenih klifih, ki sva jih imela samo zase.
S klifov je lep razgled proti otokom Aran – kamor sva namenjena jutri.
Najino prenočišče v vasici Doolin – kraj za knjige pisat.
Podava se proti otočkom Aran.
Nasedla ladja na obali najmanjšega otoka Inis Oirr.
Vasica na otoku v kateri živi nekaj preko 200 ljudi in pogled na ostala dva otoka v ozadju.
Na otoku govorijo keltsko, angleško se učijo le kot dodaten predmet v šoli.
Otoki Aran ponujajo tisto tipično irsko pokrajino, odtenki zelene s kamnitimi zidovi in posejanimi hišicami.
Labirint zidov.
Za kopanje sicer še ni, ampak tudi sprehod po plaži na otoku ponuja dobro relaksacijo.
Med plažo in pristaniščem opazujeva tudi kroženje delfina.
Na poti nazaj se ponujajo lepi pogledi na Moherske klife.
Ladjo zamenja avto in greva še malo raziskovati obalo zahodne Irske – ustaviva se tudi v surfarskem mestecu Lahinch.
Taki prizori seveda niso značilni le za Slovenijo in pa ne, slika ni zrcalna, volan je tukaj pač na desni.
Še en pogled na klife preden se podava nazaj proti v Dublinu, kjer v Linini družbi preživiva še nekaj luštnih dni.
Obvezen portret nad klifi… lep izlet, Irska vsekakor še kdaj.
Zapiši kak vtis!
Klik za komentar.