Popoln dan v Dolini Sedmerih jezer
Ko sva v jutranjem mrazu pri planini Blato na noge tlačila gojzarje, je bilo čutiti kar malo naveličanosti in zevala je neka motivacijska praznina češ “Že spet na ta Sedmera jezera…”. A že po nekaj minutah hoje, ko sva na novo odkrila tablo “Planina pri Jezeru – strma pot” in z njo nekaj še ne shojenih gozdnih serpentin, je razpoloženje dobilo nov zagon, noge pa so se začele premikati kar same. Če je že samo ta mikro detajl ponovno zanetil neko pustolovsko iskro, si lahko predstavljate kakšen vpliv je sledil ob v slano odeti Planini pri Jezeru, razgledih na z meglo pokritim Bohinjskim jezerom, povsem umirjenemu Dvojnemu jezeru, ki je samevalo pod tako izvenserijsko čistim nebom, da bi ga z lahkoto zamenjal za tistega temnega iz himalajskih višav, vanj pa so se dvigovali poznojesenski macesni… že do sem je navdušenje nad popolnostjo dneva doseglo svoj maksimum, pa sva imela pred sabo še dve jezeri in dve celi dolini. Ni čudno da sva se nazaj do avta vrnila že v skoraj povsem trdi temi in dan do konca izkoristila…
S planine Blato se podava proti Planini pri Jezeru, ki je še pokrita z jutranjo slano.
Na planini Dedno polje se usmeriva proti dolini Sedmerih jezer.
Na poti “Čez prode” se odpre jesensko obarvani razgled na Bohinj; jezero še počiva pod meglo.
Pri Dvojnem jezeru vstopiva v kraljestvo Sedmerih jezer, dan je več kot popoln.
Povsem umirjena voda deluje kot ogledalo.
Barvna paleta jezera in okolice pod Tičaricama je fantazijsko pestra.
Divje zelene odtenke jezera je že kar težko postaviti v okvir realnosti.
Ledeni oklep se že plazi po gladini jezera.
Plaski Vogel in Lepo špičje nad in pod kočo pri Triglavskih jezerih.
Še malo obalnega zrcaljenja v Dvojnem jezeru.
Od samotne pravljice ob gorskem ogledalu se je kar težko posloviti, ampak treba bo dalje…
Nadaljujeva po dolini Sedmerih jezer pod ostenji Tičaric, Kopice in Zelnaric.
Z višino se doline vse bolj oklepa tudi snežna podlaga.
Prideva do naslednjega komaj verjetnega prizora – Veliko Triglavsko jezero oz. Ledvička.
Tudi ta v svoji umirjenosti zrcali pozno jesenska pobočja, ki se dvigajo iznad.
Kot bi se vse skupaj popolnoma ustavilo in umirilo ob pričakovanju prihoda zime.
Snežni tobogan, ki bi bil najbrž vse prej kot zabavna izkušnja.
Še en pogled na Ledvičko, preden se dvigneva proti naslednjemu jezeru.
Na vrsti je Zeleno jezero, ki leži le nekaj pod 2000 metri, kar se poleg resnobne okamenele okolice, odraža tudi v konkretnejšem ledenem oklepu.
Skalne obale pod Poprovcem te dokončno teleportirajo na nek drugi svet. Sploh v popolni samoti in teh nad idealnih vremenskih pogojih, ko vlada popolna tišina in vse stoji povsem na miru.
Čas bo kmalu začel priganjati, ob zatonu sonca bo to navidez krotko okolje postalo povsem negostoljubno.
Še en pogled na skoraj izvenzemeljske lepote pod Velikim Špičjem.
Usmeriva se proti prevalu Vrata za vstop v sosednjo dolino, razmere postanejo skoraj že čisto zimske.
Pod Zelnarico na prevalu Vrata (2192 m) se posloviva od Doline Triglavskih jezer.
Vstopiva v dolino Za Kopico, spet nek čisto svoj svet.
Iz zasneženega skalovja se vrneva med jesenske macesne pod Tičaricama in loviva še zadnje sončne žarke.
Malo nad Dednim poljem se sonce dokončno poslovi, nazaj na Blato prideva tik pred nočjo.
Zapiši kak vtis!
5 x komentirano za "Popoln dan v Dolini Sedmerih jezer"
Tale vaša izvenzemljska lepota,kot ji pravita,je pravi balzam za dušo in oči. Hvala!
Čudovite slike!
Resnično nezemeljska lepota. Kot iz pravljice. Vreme pa itak nebeško!
Res lepo je tole malo za pogledat,sem že starejši in me noge več ne nesejo v tako lepoto,res škoda z veseljem pa pogledam slike,lep pozdrav Ivek.
Wooow res prelepe slike, sem se kar malo zasanjala za teh nekaj minut na vašem blogu. Prekrasno!