Zimska Rodica v barvah zahajajočega sonca
Po opazovanju sončnega vzhoda na Košuti pade ideja, da se tudi naslednji dan podamo v lepo sončno napoved, ki obeta tudi dobro vidljivost. Izbira je padla – gremo na Rodico. Ampak tokrat z obrnjenim scenarijem, saj bomo na vrhu pričakali sončni zahod. Z Lukom in Mirom (njegove vtise najdete tule) se torej podamo v bohinjski konec. Poledenela cesta nas ustavi nekoliko pred zamšljenim izhodiščem, tako da se do planine Suha že pošteno ogrejemo. Ampak še vedno ne dovolj za močan veter, ki nas tam pozdravi. Proti vrhu pa se le še stopnjuje in nas na vršnem predelu že skoraj premika, palice pa med hojo plešejo sem in tja. Višje ko gremo, vedno lepši so razgledi, vidljivost skoraj popolna, snežna zgodba postaja z vsakim korakom bolj pravljična. Ko pa se ta idila na vrhu potopi v barve zahajajočega sonca, pa človek pozabi tudi veter in mraz in se prepusti vtisom pokrajine…
Iz Bohinja se dvignemo v popolno ubranost bele in modre.
Zimsko milino moti le zelo močan veter, ki nas je proti vrhu nosil kar po zraku.
Luka prodira proti vrhu, zadaj preko Male Rodice pa kristalno čisti pogledi proti Triglavu in druščini.
Na vrhu imamo čas samo za preoblačenje, potem pa se sonce že začne poslavljati in predstava se začne.
Proti Kamniško-Savinjskim Alpam preko vrha Malega Raskovca.
Pogled po grebenu proti vzhodu, ki ločuje Gorenjsko in Primorsko, Bohinj in Tolmin.
Soborca v formaciji na vrhu, ki je bil prav tako izpostavljen močnemu vetru in posledično tudi mrazu.
Prelivanje barv nad Karavankami nad katerimi so letali neznani leteči predmeti.
Proti Krnu, pod njim je zapaziti tudi Gomiščkovo zavetišče.
Stol že počiva, čeprav nad njim še vztraja večerni škrlat.
Kompleksnost terena proti Zadnjemu Voglu in Vršakom v kontrastih odhajajočega sonca.
Tudi On si nadane večerno odevalo.
Valovanje Spodnjih Bohinjskih gora na katere se je že priplazila senca.
Še zadnje slovo sonca na Raskovcu, Matajurskem vrhu, Suhi Rodici in pri nas – žarki so seveda prešibki, da bi premagali mraz ledenega vetra.
Sonce dokončno utone tam nekje v morju, ki sem ga z Gorenjske (pa čeprav na skrajnih mejah) ugledal prvič.
V gore je prišel večerni mrak…
Na Triglavu je le še bleda sled svetlejših obzorij na zahodu. Poiskati bo potrebno zavetrje in se posloviti od snežnih poljan.
Še zadnji pogled preden se naše spominjanja vredno doživetje prevesi v sklepno fazo – nočni povratek nazaj v dolino.
Zapiši kak vtis!
1 Komentar za "Zimska Rodica v barvah zahajajočega sonca"
Pozdrav, mene pa zanima kaj potrebujete za to,da bi slikali notranjo opremo. Žal te nimamo nikjer razstavljene, razen, ko je ta enkrat že zmontirana pri strankah. Kakšne so vaše izkušnje s tem, da se slika pri strankah? Ali mora stranka to vnaprej izrecno dovoliti in verjetno tudi izpolniti nek formular?