Dolina Kamniške Bistrice je Ljubljani najbližje izhodišče v visokogorje, sploh če si pot lahko skrajšaš še z nihalko, ki te po hitrem postopku ponese na prag Velike planine. Dokler še prebivam v prestolnici se splača to še malo izkoristiti. Odločim se da se podam na Konja. Kupim si enosmerno vozovnico na Veliko planino in ujamem drugo vožnjo ob 9 zjutraj ter se dvignem nad spomladanske gozdove.

Z gondolo se dvignem nad gozdove doline Kamniške Bistrice.

Od Šimnovca jo mahnem po zelenem smučišču navzgor.

Vzpnem se na vrh Gradišča ter se ozrem po Velikem stanu.

Nekaj žafranov se še dviga nad suhimi travami.

Usmerim se proti Konju in Rzeniku, planina Konjščica je prva ki preseka gozdne steze.

Pot se kar precej spusti do planine Dol, ki je po tem spustu nemara dobila tudi ime. Usmerim se v gozdna pobočja čez planino.

Zaradi podrtega drevja na poti pa se mi uspe pošteno zgubiti in zatavati v gosto in skoraj neprehodno ruševje. S sliko je te tegobe težko orisati, morda pa situacijo povzame podatek da sem za dobrih 10 metrov razdalje tu notri porabljal tudi po 5 minut. Moral sem se prebiti preko hribčka pred mano, izgubljanje in pobijanje v tem labirintu pa mi je vzelo kaki 2 uri. Vmes sem med pretepanjem z gostim vejevjem med padcem v globine le tega uspel polomiti še eno izmed pohodnih palic. K sreči sem imel s seboj zemljevid in nekaj dobrega občutka pri orientaciji, da sem se dodobra popraskan in utrujen le prebil do planine Rzenik in nazaj na pot. Sitno.

Dvignem se nad samotno planino Rzenik in se že bližam svojemu cilju.

Na vrhu Konja pogled pade v dolino Kamniške Bele, ki jo na drugi strani oklepajo Zeleniške špice, vrhove Grintovca in prijateljev pa so žal že pokrili oblaki.

Na drugi strani zavijuga dolina Lučke Bele, še en čudovit košček Slovenije, ki ga dotlej še nisem spoznal.

Stene soseda Rzenika tudi niso kar tako.

Vpisno knjigo na Konju prekriva prava mavrica barv vsemogoče plesni.

Stopim še na sosednji “pravi” vrh Konja (1803 m), nad mano pa se zbirajo že nekoliko sumljivejši oblaki.

Velika planina od koder sem prišel se še kopa v soncu.

Vrnem se na planino Rzenik ter kasneje nazaj na planino Dol. Po poti navzdol tudi ugotovim kje sem gor grede skrenil v ruševje.

Čaka me še dolg spust nazaj v dolino Kamniške Bistrice preko čarobnih cvetočih gozdov.