Z gondolo se dvignem nad gozdove doline Kamniške Bistrice.

Od Šimnovca jo mahnem po zelenem smučišču navzgor.

Vzpnem se na vrh Gradišča ter se ozrem po Velikem stanu.

Nekaj žafranov se še dviga nad suhimi travami.

Usmerim se proti Konju in Rzeniku, planina Konjščica je prva ki preseka gozdne steze.

Pot se kar precej spusti do planine Dol, ki je po tem spustu nemara dobila tudi ime. Usmerim se v gozdna pobočja čez planino.

Zaradi podrtega drevja na poti pa se mi uspe pošteno zgubiti in zatavati v gosto in skoraj neprehodno ruševje. S sliko je te tegobe težko orisati, morda pa situacijo povzame podatek da sem za dobrih 10 metrov razdalje tu notri porabljal tudi po 5 minut. Moral sem se prebiti preko hribčka pred mano, izgubljanje in pobijanje v tem labirintu pa mi je vzelo kaki 2 uri. Vmes sem med pretepanjem z gostim vejevjem med padcem v globine le tega uspel polomiti še eno izmed pohodnih palic. K sreči sem imel s seboj zemljevid in nekaj dobrega občutka pri orientaciji, da sem se dodobra popraskan in utrujen le prebil do planine Rzenik in nazaj na pot. Sitno.

Dvignem se nad samotno planino Rzenik in se že bližam svojemu cilju.

Na vrhu Konja pogled pade v dolino Kamniške Bele, ki jo na drugi strani oklepajo Zeleniške špice, vrhove Grintovca in prijateljev pa so žal že pokrili oblaki.

Na drugi strani zavijuga dolina Lučke Bele, še en čudovit košček Slovenije, ki ga dotlej še nisem spoznal.

Stene soseda Rzenika tudi niso kar tako.

Vpisno knjigo na Konju prekriva prava mavrica barv vsemogoče plesni.

Stopim še na sosednji “pravi” vrh Konja (1803 m), nad mano pa se zbirajo že nekoliko sumljivejši oblaki.

Velika planina od koder sem prišel se še kopa v soncu.

Vrnem se na planino Rzenik ter kasneje nazaj na planino Dol. Po poti navzdol tudi ugotovim kje sem gor grede skrenil v ruševje.

Čaka me še dolg spust nazaj v dolino Kamniške Bistrice preko čarobnih cvetočih gozdov.

Uvodni spomladanski pogled nad jezerom iz pobočij Straže.

Blejski grad v poznem popoldnevu nad drevesnimi krošnjami.

Pogled na Savo Bohinjko, ki za las zgreši Blejsko jezero.

Veslači so že poprijeli za vesla.

Na Bled pade mrak in prižgejo se luči.

Širši pogled nad jezerom tik preden se bodo prižgali prvomajski kresovi.

Razsvetljava na otoku prodira skozi sveže listje in daje bolj pisan vtis.

Blejski grad in Begunjščica

Ko se mrak prevesi v noč si tudi s Tino prižgeva svoj mali kres.

Eden večjih kresov zraste na Homu, njegov dim se vali čez celo dolžino Stola in še naprej.

Kresovi na in ob Straži pa nad jezerom ustvarijo pravi kresni sij in popoln prvomajski večer.

Še pred sončnim vzhodom prihodnji dan o kresovih ni več ne duha ne sluha.

Prvomajsko sonce vzhaja točno za zvonikom cerkvice na Blejskem otoku.

Nekaj minut potem ko pokuka sonce nad horizont, zadoni prvomajska budnica, na Bledu je nov krasen dan.

]]> http://jostgantar.com/2013/05/prvomajske-fotografije-bleda/feed/ 1 http://jostgantar.com/2013/04/fotografiranje-stanovanja-trubarjeva-ljubljana/ http://jostgantar.com/2013/04/fotografiranje-stanovanja-trubarjeva-ljubljana/#comments Thu, 18 Apr 2013 08:15:15 +0000 Jošt Gantar http://jostgantar.com/?p=5106 Za nepremičninsko agencijo Alea sem pripravil fotografije unikatnega stanovanja na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Stanovanje sem imel cel dan zase, tako da sem se lahko malo bolj poglobil in predvsem počakal na primerno zunanjo svetlobo, da se tudi skozi okna vidijo neki podatki. Stanovanje ima na eni strani lep razgled na Ljubljanski grad in za prikaz le tega sem se odločil počakati na večerno osvetlitev gradu in jo pokombinirati z osvetlitvijo prostora. Za dosvetljevanje pretirano osenčenih prostorov in zgornjega nadstropja sem dosvetljeval še z običajno nasadno bliskavico z večjim difuzorjem. Stanovanje veliko 52 kvadratnih metrov je naprodaj, vse podatke najdete na spletni strani Alea.

In ja, desno zgoraj je res prosojna tuš kabina.

Lep razgled na Ljubljanski grad.

Še lepši pogled na grad iz zgornjega okna.

Notranji atrij, stanovanje je zgoraj osvetljeno.

Štartava v Škofji Loki in se najprej dvigneva nad stolpnice v Podlubniku.

Glavni vzpon do Križne gore je hitro za nama, kratka rokava so suvereno dovolj.

Spodaj se Selška Sora vije mimo vasi Praprotno, pogled pa seže do Ratitovca in še dlje proti Triglavu v ozadju.

Zdaj je čas regrata, strastni nabiralci so pozabili na težave s hrbtom.

Za kakšno porcijo ga nabere še Tina.

Nožek je v teh koncih del obvezne opreme.

Nadaljujeva po poti in doseževa vas Lavtarski vrh.

Sonce je odmrznilo tudi ostala bitja.

S poti proti Planici se pod Storžičem nastavi tudi vrh Jošta.

Šmarjetna gora in moj domači kraj Stražišče pod zasneženimi KS Alpami.

Še ena proti Stražišču in Kranju že v bližini Čepulj.

Po kosilu na Javorniku nadaljujeva mimo Pševa in že pogledujeva proti cilju.

Doseževa Kranj oziroma Stražišče a tu se najina pot še ne konča.

Potegneva še do Bitenj na obisk do Eržota, kjer skupaj pogledamo kako pade sonce za Križno goro – potem pa se še odpeljemo v isto smer, saj imava tam parkiran avto – še 1x hvala za prevoz!

Objekt 1: Stavbi NPU in Studio Moderna, Litostrojska, Ljubljana

Objekt 2 – Dunajski kristali, Ljubljana

Objekt 1 / lokacija: Možjanca

Objekt 2 / lokacija: Lesce

Spletna stran naročnika: www.tesarstvo-krovstvo.si/

Srajca s kravato izolirana na beli.

Pasica s srajcami za uporabo na spletni strani.

Komplet srajc s kravatami izoliranih na beli.

Štiri variante ženskih kostimov na lutkah izolirano na beli.

Splošna pasica na temo oblačil za uporabo na spletni strani.

Oglejte si spletno stran Poslovna oblačila in uporabo fotografij: www.poslovnaoblacila.si
Potrebujete podobne fotografske storitve? Kontaktirajte me.

Nad Bohinjskimi kozolci se Triglav in prijatelji nastavijo jutranjem soncu.

Na izhodišču pri Savici je senca in mraz, okoliške stene pa žarijo v jutru.

Podava se v gozd, zaradi podora stalne poti pa slediva napačni gazi in spoznavava še druge predele pobočij pod Komno, preden se po skoraj eni uri vendarle ne vrneva na pravo gaz ter začneva znova.

Po serpentinah skozi lepo osončen zimski gozd.

Skozi drevje se nad zasneženim gozdom prikaže dom na Komni.

Pot se izravna, rastje se zredči, večina stopinj izgine.

Družbo nama začne delati tudi senčni mož.

Naposled pa pogled vendarle pobegne na verigo Spodnjih Bohinjskih gora.

Obiščeva še dom pod Bogatinom, ki počiva v snegu, kmalu pa se bodo v te konce zgrnili smučarji.

Snega je toliko, da je treba vanj tudi poleteti.

Nameč se!

Lepote Komne tudi v črno-beli.

Za konec letiva še na kavo v dom na Komni, ki ponuja tale razgled čez Bohinj.

Navzdol pa skozi ozke poledenele snežne kanale nabirat plavice po riti in stegnih.

In sva nazaj pri Savici, kjer so začeli s sanacijo skalnega podora, ki je odnesel tudi pot na desni.

Sprva se iz izhodišča v Gozdu podam v gosto meglo, na zasneženih pašnikih se premikajo silhuete konj.

Tudi gozdna pot je odeta v meglo, upam da bo Tolsti vrh dovolj visok da prodrem skozi.

Ravno pri koči na Kriški gori stopim nad oblake.

Podam se naprej pod grebenom, le malo nog je gazilo pred mano.

Povzpnem se na rob grebena v želji da bi se razgledal naokoli. Udira se mi do pasu.

Razgled proti Begunjščici in Stolu ter Košuti na desni je dramatično ujet med oblaki.

Stol in Begunjščica še pobližje.

Razgled proti hrbtu Košute.

Prava zimska idila, tišina, brezvetrje, enostavno popolno.

Tudi Veliki vrh na Košuti se kopa v soncu.

Nadaljujem pot po grebenu.

Zaradi čudovite pokrajine, ogledovanja le te in globokega snega se razmeroma počasi premikam.

Današnji cilj sem dosegel tudi če ne stopim na sam vrh.

Na predvrhu se pokaže tudi sam vrh Tolstega vrha za njim pa Storžič. Sam se odločim, da imam dovolj udiranja in kar tu določim končno točko poti.

Megle spodaj so ravno v višini prehojenega grebena, razgledi so fantastični.

To je to.

Vračam se nazaj po isti poti.

Sneg se tekom dneva precej ojuži, tudi iz dreves kar močno kaplja, sonce pa žge.

Še enkrat zimske smreke nad oblaki, sam pa se kmalu zopet  vrnem v meglo in dan sklenem v sivini doline.

Nad tekaškimi smučinami se v jutranjem soncu že blešči moj cilj – Goli vrh.

Običajno ko se v Ravenski Kočni zaletiš v tale ostenja te čaka zanimiv dan. Usmerim se levo.

Na Jenkovi planini se srečam s soncem, že tu pa je razgled sila razkošen.

Prispem na vrh (1787 m), obkrožajo me silne stene Grintovcev, dan pa kot iz škatlice.

Pogled nad Jezerskim seže v tako kristalno čistem dnevu brez problema tudi proti Julijcem, in še dlje proti Avstrijskim verigam (desno zadaj).

Ko že ravno omenjamo Julijce – Triglav in okoliški vrhovi Julijcev.

Pogled v dolino, kjer se okoli jezerske cerkvice v grafičnih linijah riše drevje.

Popoln dan na Golem vrhu.

Za slovo še možic na vrhu s Triglavom v kulisi.

Vrnem se na Jenkovo planino, ki se kar kopa v soncu (prav tako pa tudi sneg, ki postane precej razmočen in se precej predira).

Tudi v gozdu se splazi.

Vrnem se do Karničarjeve latifundije nad katero se sončita Velika in Mala baba . Kakšen čudovit dan si rečem, a da ne bo preveč popolno čez 10 minut že gonim lopato ter se spopadam z v snegu obtičalim vozilom.