Po medvedovih sledeh na Pristovški Storžič
V upanju na nove dogodivščine in odkrivanje gorskega sveta, sem se tokrat podal na neznani teritorij ob naši severni meji. Ideja za odhod na Pristovški Storžič (1759m) oziroma Kaerntner Storschitz se je porodila bolj zaradi obiska Zgornjega Jezerskega. Z bivšo sošolko in prijateljico, ki tam domuje, se namreč že nekaj časa menim o obisku. Zarana sem se tako podal na pot in po iskanju alternativne povezave zaradi cestne zapore, sem še pred osmo zjutraj stopil na gozdno pot in se odpravil v divjino. Večino poti na Pristovški Storžič vodi po Avstrijski strani, ob poti pa je ogromno lovskih opazovalnic kar niti ni tako zgrešeno, saj mi je po nekaj minutah hoje pot prekrižala veverica, kmalu pa se me je ustrašil tudi gams, ki je pospešil preko gozda. Skratka, čudovito. Naposled pa na ovinku ugledam sumljivo zaobljen odtis v blatu in primerjalni mehanizem v moji glavi mi kmalu postreže z (nepravilnim?) rezultatom. Medved! Za nekaj časa postojim in premišljujem o realnih možnostih navzočnosti te zveri. Na Jezerskem naj jih ne bi bilo. Fotografiram stopinjo ter z malce hitrejšim utripom nadaljujem pot. Kmalu iz grmovja skoči še en gams in odbrzi v skalovje nad menoj. Za kako fotografijo gamsa še vedno čakam, vendar takole spotoma ne bo šlo, potrebna bo zaseda, ki jo planiram v prihodnosti. Vrh dosežem po predvidenem času, tam srečam še par, ki si je privoščil zajtrk z razgledom v katerem slabo uro uživam tudi sam. Glede medvedove šape pa lahko preko fotografij presodite kar sami…
Pristovški Storžič s poti.
Medved na Jezerskem?!
Vrh in moja roba.
Avtoportret na vrhu.
Meditacija v gorski idili.
Razgled na Kamniško Savinjske Alpe ter mejni prehod nad Jezerskim.
Še en avtoportret spotoma, da pot hitreje oziroma počasneje mine…
Zapiši kak vtis!
Klik za komentar.