Zarana se podam proti Bohinju, kjer sem domenjen za fotografiranje koče pri Savici. Vožnjo v Bohinj pred obiskom Savice izkoristim še za zgodnji (cca. 5 zjutraj) obisk planine Vogar, oziroma razgledne točke v bližini. Tam me ob lepih razgledih v sicer ne idealnih vremenskih pogojih požrejo komarji, malo pred 7 zjutraj pa po telefonu zbudim osebje v koči in sporočim, da prihajam. Po hitri kavi začnemo z delom in izkoristimo prazno parkirišče in še neobljudeno kočo…

Jutranji pogled na osenčeno Bohinjsko jezero, Vogel in verižico Spodnjih Bohinjskih gora.

Razgledišče na Vogarju – milina z majhno napako – roji komarjev.

Dospem do koče pri Savici, ki še uživa jutranji mir.

Za kočo se strmo dvigajo pobočja Komarče.

Notranjost koče.

Prenočišča s priročnim izhodom v osenčen gozdiček.

Slap Savica je trenutno preveč osončen za fotografiranje, da bom lažje počakal sklenem, da se vržem v jezero, a pot me najprej pripelje do razgledišča na Peči.

To je ta razgled z razglednic.

Na jezeru vlada poletno vzdušje – vročini primerno – tudi sam se ga poslužim.

Ko pade senca se vrnem do Savice.

V vlažni okolici je kar nekaj življenja.

Še drugič v enem dnevu se vzpnem do slapa Savice in dan je sklenjen. Za zanimivost – slap Savica je lahko po res močnem deževju visok tudi 600m in tako (občasno) velja za naš najvišji slap (vir: Wikipedia)