Ob petih zjutraj se peterica zberemo v Bohinju in si pot olajšamo z vožnjo do planine Blato. Od tam se s Tino, Katjo, Milošem im Jakom usmerimo proti Planini v Lazu, od tam na dva prevala (Lazovški in Mišeljski) ter proti končnemu cilju – Mišelj vrhu. Naporna, a idilična in na koncu super-razgledna pot, pa se pri povratku popestri najprej z obliko padavin imenovano babje pšeno (napol prosojna zrna zledenelih vodnih kapljic – pravi Wikipedia) ter kasneje s klasičnim 4-urnim popoldanskim deževjem z občasnimi bliski in gromi med katerim smo zašli na brezpotja pod Jezerskim stogom in prekleli marsikatero koprivo pri orientacijsko zahtevnejšem povratku nazaj na Blato…

Z Blata prispemo na planino v Lazu, ki še počiva v jutranji senci.

Na Lazu si pri izviru lahko napolnimo zaloge vode za nadaljni vzpon.

Kar primerno okolje za jutranjo debato pred naskokom na Lazovški in Mišeljski preval.

Na Lazovšemu prevalu se pred nami dvigne Triglav, desno pred njim pa naš cilj – Mišelj vrh.

Po spustu in ponovnem dolgem vzponu na grebenu Mišelj vrha.

Sila fotogenična pot z vedno lepšimi pogledi na Triglav.

Še nekaj korakov do vrha, ki se že vidi v ozadju.

Kakšno uro preživimo na vrhu, medtem pa se nad nas prikradejo nekoliko sumljivejši obaki.

Vračanje nazaj v Mišeljsko dolino, pred nami Mišeljski konec in Kanjavec.

“Bližnjica” nas zvabi v brezpotno grapo, kmalu nas ujame tudi deževje, ki traja do konca ture, zato fotoaparat do povratka ostane v nahrbtniku. Po brezpotjih pod Jezerskim stogom pa si pot utiramo preko goščavja, vsake toliko potarnamo zaradi ožiga koprive in iščemo rešitev uganke – kako in kje nazaj? Vendarle nam našo brezpot prekriža pot, ki vodi v Voje iz te poti pa se zopet po neoznačenih stezicah prebijemo do Blata. Premočeni in utrujeni, a z novo super izkušnjo.