Ablanca in večerna na Velo polje
Vendarle me iz doline zopet potegne v gorska nadstropja, vračamo pa se na znane poti med Pokljuko in Triglavom. Tina mi že dopoldne pobegne proti Velemu polju, od koder me zvabi, da se ji zvečer še sam pridružim. Večerni mir, spokojnost in intenzivne večerne barve me po običajno sicer obljudeni triglavski magistrali popeljejo na meditativni potep. Prihodnji dan pa se v malhi obiskanih vrhov znajde še ravno malo nad dva tisoč metrov visoka Ablanca.
S Pokljuke jo ob 8 zvečer mahnem navkreber – Ablanca mi na levi kaže pot.
Dvignem se nad planino Konjščico.
Na Jezercih še vztraja nekaj zaplat snega.
Oblakov se dotaknejo še zadnji žarki dneva.
Običajno kar obljudeni konci ob tej uri že samevajo v tišini (Mali Draški vrh in Viševnik).
Naprej proti Ablanci in Studorskemu prevalu.
Na Studorskem prevalu se mrak začne prevešati v noč – okoli Tosca bo že čas za čelno svetilko. Velo polje, kjer me čaka Tina, dosežem že v čisti temi.
Zbudiva se v sončen dopoldan, za dobro jutro pogled uide na Škednjovec.
Pod Koštrunovcem je zelena barva v polnem zamahu, v daljavi se slišijo kravji zvonci.
Vračava se po isti poti okoli Tosca, spotoma pa naju premami Ablanca.
S Studorskega prevala v skalovje zavije neoznačena steza.
Preko krušljivih strmih skal sem in tja zapazimo kakšnega možica, ki pelje na vrh.
Kmalu doseževa vrh Ablance 2004 m, ki je zaradi sosednjih popularnejših ciljev precej osamljen.
Razgled na Tosc in Veliki Draški vrh.
Spodaj se skriva tudi Bohinjsko jezero.
Še pogled proti Konjščici proti kateri se vračava dokler naju ne posrkajo pokljuški gozdovi.
Zapiši kak vtis!
Klik za komentar.