Pisana druščina na Kanjavec preko Velega polja
S Triglavom v mislih se po dolgotrajnem usklajevanju vendarle najde kombinacija petek-sobota, da imamo večina druščine čas in voljo, poklopi pa se tudi vreme. Peterica se znajdemo na sončni, v prve jesenske odtenke odeti Pokljuki in zaženemo se proti Velemu polju. Ko zaobkrožimo Toscevo tolščo se nam razkrije pogled na Triglav, na njem pa proti napovedi še vedno visijo sivi oblaki, kar pomeni da je precej verjetno, da dan star sneg do prihodnjega dne še ne bo skopnel. Nastanimo se nad Velim poljem in uživamo v gorskem popoldnevu, vsa teža v nahrbtnikih, ki smo jo sem gor tovorili, pa počasi dobiva svoj smisel. Pade noč in ob cca. 10 zvečer se v trdi temi do nas dokoplje še šesti član odprave Eržo, ki mu na srečo spodleti ustrahovanje s posnetki medvedjega rjovenja. Prinese pa vesti, da na Triglavu sneži. Prav, gremo pa na soseda, na Kanjavec, gor čez Velsko in dol čez Mišeljsko dolino – tudi to kane biti turca 1A.
Štart na sončnem Rudnem polju, najprej tja gor proti Ablanci.
Zelena se je začela pomikati proti rumeni.
Najvišja točka dneva, Studorski preval pod Ablanco.
Nadaljujemo po poti okoli Tosca, mimo aktivnega skalnega podora.
Prihod pod Triglav na Velo polje, kjer se nastanimo in preživimo lušten gorski večer.
Ponoči se nam je pridružil še Eržo, ki je v temi komaj ušel zverem, ki tod prežijo. In (pre)hitro zazvoni budilka, zunaj je še trda noč, mi pa pri kratkem zajtrku in pripravi na turo…
Ob prvem svitu se Triglav nad nami ponovno nariše, mi pa si v soju čelnih svetilk že polnemo zaloge vode pri potočku na Malem polju.
Začne se daniti, najprej mimo planine na Velem polju.
Naš cilj Kanjavec se živo obarva v prvih jutranjih žarkih.
Obarvata se tudi soseda – Mišelj vrh in Šmarjetna glava.
Naposled pa se obarvamo še mi, ko preko Tosca sonce useka v Velsko dolino.
Kratek postoj preden se trave umaknejo skalam…
V zavetrju pri zaprti koči na Doliču pa kratka pavza, potem pa nadaljujemo po poti zadaj nad kočo.
Odprejo se razgledi, okoli Triglava se še smukajo oblaki.
Malo pod vrhom je potrebno prečkati še manjše snežišče, ki bi se ga načeloma dalo tudi obiti.
Še kratka zajlica…
In smo na vrhu – Kanjavec (2569m), Miha že vpisuje v vpisno knjigo.
To so ti razgledi.
Čiliranje na vrhu…
… in skupinska pred Triglavom.
Pot navzdol proti Hribaricam je izjemno fotogenična, sploh če se ti v kader poklopi še vzpenjajoča se četica hribovcev.
Še ena na “foto spotu” – naslednjič pa tjale gor-čez!
Pot nadaljujemo preko puščobnih Hribaric, sonce osvetljuje le vrh Kanjavca.
Da pa se ne bi vračali po isti poti, jo uberemo proti divji in brezpotni Mišeljski dolini, kjer zgrešimo običajni vstop in se vanjo podamo po pobočjih pod Mišelj koncem. Nad nami se dviga Vrh Hribaric, Škednjovec pa je še zaenkrat še malenkost nižji. Na sliki je torej napačen vstop! Pravilni je precej bolj desno.
Po krušljivem in zelo strmem pobočju poiščemo najlepše prehode proti spodnjim meliščem.
Potem pa po divji in prvobitni Mišeljski dolini.
Na koncu Mišeljske doline se dviga Mišeljski konec.
Še ena čudovito slikovita lokacija – Presihajoče jezero pod Vernarjem in Toscem.
Za slovo od teh gorskih čudes pa še odsev v jezeru. Čaka nas še pot nazaj na Pokljuko, ki se praviloma rada malo vleče – in tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Zapiši kak vtis!
1 Komentar za "Pisana druščina na Kanjavec preko Velega polja"
lepo