Zlatokop med jesenskimi macesni na Velem polju
Za fotografije jesenskih macesnov je bilo letos treba nekoliko hitreje na pot, a prav nič hudega se ni bilo okoli njih smukati v kratkih rokavih in ob pozlačenih razgledih posedati na toplih skalah. Sam sem se na potep v zlate gorske dežele podal v smeri Velega polja, kjer sem kanil zavit v spalni vreči kljubovati razmeram zimske sobe na Vodnikovem domu, in tako pustiti Zemlji, da se vsaj enkrat docela obrne in posledično tukajšnja jesenska čudesa soncu nastavi v čim več možnih vpadnih kotih. Se pravi poenostavljeno – v jutranji in popoldanski in še enkrat jutranji svetlobi. Preverjena metoda za povečanje možnosti da bi le nastala kaka fina fotografija, skratka. Da pa dvodnevni foto izlet še malo popestrim, sem že sredi noči napadel pokljuške gozdove in se najprej podal na Veliki Draški vrh pričakat sončni vzhod. Spodaj objavljam nekaj nastalih fotografij…
Na Velikem Draškem Vrhu se zdani, Ablanca je še v senci, Bohinj pa v megli.
Triglav in soseščina obsijana s prvimi jutranjimi žarki.
Čez Viševnik in Mali Draški vrh posije tudi k meni na Veliki Draški vrh.
Jutranje sonce razžari tudi jesenske macesne.
Macesni se bleščijo pod senčnim licem Viševnika.
Pot nadaljujem po grebenskem brezpotju in iščem dobro uhojeno pot na Velo polje.
Ko obidem Tosc, se pod Koštrunovcem oranžni sijaj macesnov razleže na vse strani.
Skozi sijoče gozdove proti Škednjovcu.
Osamljena in na pol pozabljena planina pod Mišelj vrhom se kiti z zlatom in čaka redke snubce.
Živahno jesensko vzdušje pod Prevalskim stogom.
Po jasnem dopoldnevu se nakopičijo oblaki, ki na vsake toliko pričarajo nekaj jesenske drame.
Takole je urežem po stezi navkreber med zlatokopi pod Prevalskim stogom.
Dokler ga živa skala ne zaustavi, poseže zlato.
Zaokrožim še po Malem polju, kjer si topel jesenski dan nekoliko uravnotežim s hladnim studencem.
Razgled s klopce pri Vodnikovem domu popestri nekaj družbe.
Pred kočo se naužijem še zadnjih sončnih žarkov, preden se nebo dokončno zapre in me povabi v spalno vrečo.
Ker sem k počitku legel izjemno zgodaj, sem v z luno obsijano zlatarno pod zvezdami nad Velim poljem vkorakal še ponoči.
Noč pri Vodnikovem domu, ki počiva v zimskem spanju.
Spustim se do Presihajočega jezera, kjer se v prvem svitu zrcali Prevalski stog.
Zavijem nad planino pod Mišelj vrhom in počakam, da jesenske macesne poboža jutranje sonce.
Sonce se še malo dvigne in posije tudi name.
Nekaj kočic je zob časa že pregriznil, nekaj pa jih za silo še kljubuje.
Kot da bi se nad jutranjo slano vnel požar.
Planina pod Mišelj vrhom nad katero se nastavlja Vernar.
Najbrž bi mi krave, ki so že nekaj časa “spravljene” nazaj v dolini, tale trenutek kar zavidale.
Nizko jutranje sonce ujeto v jesenske macesne.
Zgodaj je še in grede macesnov še lepo žarijo.
Krasna prilika za kak kontrastni detajl.
Vrnem se do presihajočega zrcala v katerem kot Sirena vabi Vernar.
Zasluži si še pokončni posnetek.
Proti Bohinjskim vratcem, skozi katera sem le nekaj mesecev nazaj še s smučmi drgnil led.
Ko pride čas odhoda, se to osrčje Triglavskega narodnega parka zazdi še lepše, ampak treba bo.
Za konec še bližnji poklon iglicam in zahvala za jesenski spektakel, preden popadajo po tleh.
Zapiši kak vtis!
3 x komentirano za "Zlatokop med jesenskimi macesni na Velem polju"
Blazno lepo.
Prelepo 🤩
ZELOOO LEPO!!!!!!!!!!