Meglice nad Bohinjskim jezerom so nas pozravile na vhodu v Zlatorogovo kraljestvo, dobro prevozna cestica pa je ekipo štirih pripeljala do izhodišča na planini Blato. Po sprehodu čez planino smo jo po gozdni potki ubrali navkreber, dokler se ni skozi drevje prikazal lepo osvetljeni gospodar planine v Lazu – Debeli vrh. Zaenkrat še osamljeni Laz nas je ustavil za skoraj pol ure, saj je težko nadaljevati ne da bi užival v čudoviti, zaenkrat še nenaseljeni planini posejani s pomladno atmosfero pod debeluharjem in našim ciljem desno od njega. Do Ogradov (2087m) pelje od tod neoznačena, a vseeno lahko sledljiva pot, ki nas je kmalu popeljala na večinoma travnato pobočje, po katerem smo se vsake toliko morali prebijati čez gosto ruševje. Žal so se nad Triglavom že zbrali gosti oblaki, ki so prodirali tudi v našo smer, vseeno pa smo ob pogledu na vrhu Ogradov pred seboj ugledali pravljično pokrajino. Po vrnitvi na planino v Lazu, smo do izhodišča ubrali drugo pot – mimo planine pri Jezeru, kjer so se ravno udomačevali oskrbniki, ki so danes kočo odprli.

Pogled skozi gozd na čuvarja Laza – Debeli vrh (2390m).

Odmor na planini v Lazu.

Pravljica v Lazu nad njo pa Debeli vrh in desno naš cilj Ogradi.

V Lazu zaenkrat še ni naseljencev.

Pot proti vrhu Ogradov.

Gašper, Nejc, Andrej in jaz – Ogradi vrh (2087m).

Triglav se je skril v oblake.

Resnobnost Fužinskih gora.

Tosc (2275m) in Bohinjska vratca nad Velim poljem.

Potoček na planini v Lazu.

Planina pri Jezeru.