Kočna – prečenje gor po Kremžarjevi, dol čez Grdi graben
Podajamo se na prečenje velikanke Kamniško-Savinjskih Alp. Na Kočno se bomo podali z Jezerskega in po Kremžarjevi poti “splezali” na vrh Jezerske Kočne. Preko grebena bomo obiskali še Kokrsko Kočno in se po skrajno gruščnatem svetu spustili v Hudi Graben in čez Taško poslušali kdaj zazvonijo kravji zvonci pri Suhadolniku. Prečenje je prava gorska poslastica in nekoliko spominja na gorsko odisejado, saj te za vsako zahtevno preizkušnjo in premagano oviro, pričaka nova, še bolj izzivalna. Za pot je tako potrebna fizična in pa tudi psihična kondicija, če ne že jekleni živci za neskončno spuščanje proti Kokri. Lepote kraljestva Kočne pa so nedvomno vredne truda.
Ko smo en avto pustili pri Suhadolniku in se z drugim pripeljali na Jezersko, se iz doline Ravenske Kočne nekaj čez 5 zjutraj podamo proti Češki koči.
Na Spodnjih Ravneh se usmerimo proti skalovju Kočne.
Do skal je pot speljana preko obsežnejših melišč.
Nad nami tekajo kozorogi in sem ter tja sprožijo kak kameni projektil.
Zagrizemo v Kremžarjevo zavarovano pot, Češka koča je že globoko pod nami.
Čudovito speljana Kremžarjeva pot išče simbiozo med človekom in skalovjem.
Varovala na poti so brezhibna in na veliki večini mest kjer so potrebna.
Vsake toliko se odlomi čudovit pogled na Jezersko.
Nad Dolško škrbino, ki povezuje Kočno z Grintovcem, se usmerimo vzdolž vzhodnega grebena.
Pot poteka pod stolpi grebena in se kmalu stisne pod skalni trebuh.
Skozi trebušasti prehod se je potrebno plaziti, nahrbtnik pa potiskati pred seboj.
Gre za enega najzanimivejši prehodov v naših gorah – Kočna je pač kraljica Kamniško-Savinjskih Alp in pred prihodom nanjo se ji je treba prikloniti.
Na drugi strani se nam odpirajo lepi pogledi na Grintovec.
Do vrha nas čaka še nekaj poplezavanja.
Dosežemo vrh Jezerske Kočne (2540m), ki je na optimalno soboto, kljub zahtevnosti, precej obljuden.
Silni razgledi preko verige Kamniško-Savinjskih Alp s sosedom Grintovcem na čelu.
Pogled nam uhaja tudi na sosednjo Kokrsko Kočno kamor smo namenjeni po grebenski poti.
Poslovimo se od zašiljenega vrha Jezerske Kočne, na kateremu smo ponosno pomalicali.
Nadaljujemo po zelo razbitem grebenu.
Za moje pojme je prečenje grebena med Jezersko in Kokrsko Kočno najbolj zahteven del poti, varoval pa je komaj kaj – koncentracija in dobra pripravljenost je tukaj nujnost.
Od tu do Jezerskega je kakih 10 sekund.
Ekipa vendarle stopimo še na vrh Kokrske Kočne (2520m).
Pogled proti Jezerski Kočni (oranžen špiček v levem delu slike).
Tukaj smo že ven iz zelo zahtevnega spusta s Kokrske Kočne, ki vodi po sila neprijetno krušljivem in skrotastem svetu, ki je povrhu še dokaj izpostavljen, tako da je potreben zanesljiv korak in predvsem psihična vzdržljivost. Po teh meliščih pa samo še smučanje do bivaka.
Preko melišč nas z leve spodbuja tudi Grintovec.
In že smo nad bivakom pod Kočno, ki bi bil težko postavljen na bolj slikoviti lokaciji.
Že globoko pod vrhom Kočne se zahtevnost še ne konča. Počasi vstopamo v Grdi graben, preko katerega vodi ozka potka obdana z na videz nedolžnimi travami, ki pa se po zelo strmih pobočjih kmalu prepadno končajo. Preko grabna je treba nekajkrat poprijeti tudi za skalo. Fotografije Grdega grabna žal nimam, saj je bilo tudi tukaj potrebno koncentracijo držati v popolnosti, utrujenost pa je že delala svoje. V mokrem tod ne bi hodil.
Po Grdem grabnu pa nas je čakala še pot čez Taško, ki se skoraj pravljično pne čez gozdove nad Suhadolnikom.
Kako visoko je že Kočna, mi pa po 11 urah še vedno na poti.
Kravji zvonci, ki so se nekajkrat med spustom prikradli bolj v obliki fatamorgane, so naposled pod Kalškim grebenom le postali resničnost. Dosežemo cilj pri Suhadolniku, po avtopilotu do Jezerskega pa samo še čof v Planšarskem jezeru.
Zapiši kak vtis!
Klik za komentar.