Zarana se s Tino zagrizeva v pokljuške ovinke in napol osuplo pogledujeva po bolj pomladni kot zimski sliki tamkajšnjih gozdov. Kmalu po ovinku proti Kranjski planini naletiva na Andreja in Vasjo, ki že podrsavata po rahlo zaledeneli cesti, in ju napokava na zadnje sedeže, da si skupaj skrajšamo pot proti spomeniku. Kljub ne tako zgodnji uri eni smo na izhodišču med prvimi nedeljskimi gosti. Ravno ko sonce pokuka nad horizont jo družno urežemo po dobro shojeni in utrjeni poti proti Lipanci.

Z vzajajočim soncem se podamo preko Pokljuških gozdov.

Hitro smo pri Blejski koči na Lipanski planini.

Sonce pripeka s spomladansko jakostjo, med hojo zadostujejo kratki rokavi.

Razgledi so kristalni na vse smeri, tale gre proti Stolu.

In pa klasika – Triglav in Rjavina.

Zadnja fleha pod vrhom Debele peči.

Debela peč (2016m), skupinska na vrhu, kjer je nekoliko zapihalo.

Vrnemo se nazaj na razpotje in se usmerimo še proti Brdom.

Optimalno nedelja je v te konce zvabila kar nekaj ljudi, a pretirane gneče kljub vsemu ni bilo.

Ne najdem pridevnika, ki bi dostojno opisal čudovitost tega dneva.

Pot proti vrhu Brd.

Brda vrh (2008m) in sorodni razgledi proti Triglavu nad Krmo.

Zasnežena Debela peč od koder smo prišli in rjava zima v dolini.

Upravičeno nasmejani obrazi ob začetku vračanja z Brd.

Počasi se spustimo nazaj ob grebenu in uživamo v še zadnjih širnejših razgledih.

Še nekaj korakov pa bomo nazaj pri Blejski koči, ki nas premami s turško kavo in osončeno verando.