Jesenska noč v bivaku pod Skuto in Turska gora
Napoved daljšega poslabšanja vremena obeta enega zadnjih bolj barvitih jesenskih dni v gorah in že dlje časa imam v mislih skok do prenovljenega bivaka pod Skuto. Zapeljem se v s soncem obsijano dolino Kamniške Bistrice in se usmerim na pot čez Žmavcarje. Na pravi višini me spremljajo čudoviti zlati macesni, a kaj kmalu vstopim v skalni svet Malih podov, kjer stoji bivak. Čudovit objekt, ki nudi zasilno prenočišče, me pričaka v vsem svojem sijaju. Notranjost se je preko dneva na soncu lepo ogrela in se za nekaj malega počitka lepo prileže. Podam pa se še proti Turski gori, kjer pričakam sončni zahod in uživam v gorski večerni predstavi. Nazaj grede me kmalu ujame noč in pri bivaku se nad njim že riše Mlečna cesta. Čaka me samotna noč in občutek odmaknjenosti je res kar intenziven, saj več ur hoda okoli mene nemara ni žive duše. Sploh ob prvem svitu, ko v upanju na lep sončni vzhod pogledam skozi zastekljeno steno bivaka, in opazim, da je bivak že doseglo napovedano poslabšanje vremena, in se sam znajdem v gosti megli.
Iz doline Kamniške Bistrice se podam v sončno jesen.
Neoznačena pot čez Žmavčarje je ta dan skoraj povsem samotna.
Med zlatimi macesni se počasi dvigam v svet skal.
Na Malih podih me pričaka nedavno prenovljeni bivak pod Skuto (2070m).
Bivak, ki stoji na čudoviti lokaciji nad dolino Kamniške Bistrice, je tudi sam zelo atraktiven na pogled.
Novi bivak je bil postavljen lansko leto in spada pod okrilje PD Ljubljana-Matica.
Iz sicer skromno, a lično opremljenega bivaka je razkošen pogled proti Kamniški Bistrici in širše, ter proti Skuti na drugi strani.
Tridelni bivak se na soncu lepo ogreje in je kljub temperaturam blizu ničle nudil relativno toplo zavetje.
Od bivaka se po brezpotjih Malih podov podam še nekoliko višje.
Sončni zahod dočakam na Turski gori (2251m), s katere se Grintovci postavijo v čudoviti venec. Skrajno levo od Kalškega grebena pa mimo Grintovca, najbolj izstopajoče Skute in do vseh štirih Rink. Bivak pod Skuto lahko kot majhno pikico opazimo, če od vrha Grintovca potujemo skoraj naravnost navzdol.
Planjava in Brana v zadnjih sončnih žarkih, vmes Kamniško sedlo, levo spodaj pa Logarska dolina.
Samotni gornik na vrhu Turske gore.
Še malo širša panorama od Logarske doline do doline Kamniške Bistrice.
Pa proti Obirju v Avstrijo in Mrzli gori, na katero se že plazi noč.
Še en avtoportret na vrhu s pogledom na Kalški greben, preden se podam nazaj proti bivaku.
Bivak do katerega mi pri zahtevni orientaciji pomagata plezalca, ki se po isti poti vračata s Skute in nadaljujeta v dolino, dosežem v trdi temi. Zgoraj se prižgejo milijoni zvezd.
Nad bivakom se zariše mlečna cesta, jaz pa se iz varnega a samotnega zavetja spogledujem s civilizacijo v dolini. Kako daleč se zdi od tu.
Počasi se v jasno noč pretihotapijo meglice, pride tudi veter, ki se zaletava v bivak. Na poti je fronta in drastično poslabšanje vremena. V upanju, da vreme zdrži do jutra, zadrgnem toplo spalno vrečo.
A zbudim se v poslabšanje. Mali podi se še pred prvim svitom zavijejo v gosto meglo iz katere pršijo kapljice. Malo se razgledam in sklenem, da grem po hitrem postopku nazaj v dolino.
Po brezpotjih okoli bivaka vodijo zgolj možici, a v dovolj gosti megli je tudi te precej težko opaziti, tako da je lahko orientacija okoli bivaka precej zahtevna.
A stezosledstvo mi dobro služi in kmalu se prebijem pod oblake, nazaj med zlate macesne, ki so kazali nekoliko drugačno podobo – tisto pravo dramatično turobno jesensko, ki te popelje v nek drug, kar malo zasanjan svet.
Ob meditativnem spuščanju sem komaj opazil, da mi je pot prekrižal kozorog.
Za piko na i začne še deževati. Potop v tisto pravo jesen bi težko bil bolj popoln.
Zapiši kak vtis!
Klik za komentar.