Kukova špica (2427 m) je cilj sledečega fotopisa, nanjo pa se s Tino podava iz doline Vrat v katero zavijeva že noč pred vzponom. Opazovanje zvezd, poslušanje zvokov iz gozda in čakanje na naporn vzpon poskrbijo da prvi svit prav hitro nastopi. V gozdu sicer še vlada trda tema in ker sem pozabil čelno svetilko se nama še nikamor ne mudi. Na Kukovo špico namreč vodijo neoznačene poti z nekoliko zahtevnejšo orientacijo, zato bo dobra vidljivost prišla prav. Je pa še ena stvar na katero je potrebno biti na tej poti pozoren – dolga in strma melišča obrnjena na jugovzhod v poletju niso za podcenjevati, zato je ključno da se vročini kolikor se le da poizkusimo izogniti z zgodnjim štartom. Na celotni poti tudi ni vode, do vrha pa je potrebno premagati 1600 višinskih metrov…

Veliki voz nad Kukovo špico v jasni noči pred pohodom.

Ker sem pozabil čelno svetliko, se na neoznačene stezice iz Vrat poženeva precej po prvem svitu.

Kukova špica je še visoko, pot poteka proti lepo vidnemu sedlu Gulce.

Prvi del poti vodi čez čarobne gozdove v soju jutranjega sonca.

Še en gozdni utrinek preden zavijemo na dolga melišča, ki vodijo proti vrhu.

Po napornih in vročih meliščih se trud vendarle poplača z razgledom na Triglav, Amfiteater in Martuljško skupino z izstopajočim Špikom.

Razgledovanje na vrhu Kukove špice (2427 m).

Nekaj časa uživava v samoti, potem pa se nama na vrhu pridruži večja skupina gornikov.

Še en pogled v Amfiteater oziroma krnico Za Široko pečjo.

Skupina gornikov se spušča po strmih in krušljivih vršnih pobočjih Kukove špice.

V ozadju kraljuje piramida Špika.

Kolikor prekolneš dolga melišča gor grede, toliko se jim navzdol tudi zahvališ za hiter spust nazaj v Vrata.