Pričujoči foto potep v Kamniško-Savinjske hribe se je sestavil precej spontano – Miha se je po kolesarski turi ustavil na kavi in ob ugotovitvi, da imava oba opcijo za gorski oddih, se je na mizi pojavil zemljevid “Grintovci”. V ozadju je iz telefonskega zvočnika govoril Luka Dončič, ki je prav tedaj v živo podpisoval pogodbo. Tam nekje med novinarskimi vprašanji, sva se z Mihom zedinila in tura je bila praktično zapečatena – iz Kamniške bistrice na Kamniško sedlo in zjutraj na sončni vzhod na Planjavo, nadaljevanje do Ojstrice, spust do Korošice in čez Repov kot nazaj. Že s prstom po zemljevidu je omenjeni potek super obetal, kako bo šele v resnici. Sam še naredim obvezne fotografske kalkulacije, kako bo šlo sonce, kdaj, kje, kam, kako izgledajo panorame z vrhov, kateri vrhovi naj bi bili osvetljeni, kaj bo v senci in seveda temu primerno splaniram katero foto opremo vzamem s seboj. Tokrat vzamem poleg “velikega” aparata še kompakta. Da bo pri roki. Kljub kar spoštljivo zamišljeni turi, je nahrbtnik na izhodišču precej težak – upam da se bo izplačalo. No, in ker so plani tudi zato, da se kdaj prekršijo, se je pot že prvi dan odvila drugače – in že čez nekaj ur sva zahajajoče sonce gledala z vrha Brane…

Začnimo na Kamniškem sedlu preko katerega je zaokrožil padalec in ubežal prihajajoči nevihti.

Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864m) – varno in udobno zavetje med Planjavo in Brano.

Kamniško sedlo ponuja lep pogled na Slap Rinko in Orlovo gnezdo v Logarski dolini.

Po nevihti in čakanju na Kamniškem sedlu se podava proti Brani – zvok kamenja opozori na kozoroge – prvi se preganja po meliščih nad Logarsko dolino.

Ni sam, v bližini so še trije. Zadaj pogled na Mrzlo goro.

Še pobližji pogled na pašo pod ostenjem Mrzle gore.

Senčne silhuete na grebenu.

Iz sence v steni Brane, sva končno na soncu, ki beži za Skuto.

Vrh in križ na Brani (2.253m).

Pogled proti Krofički in Planjavi, za njo se soncu nastavlja še vrh Ojstrice.

Spodaj Kamniško sedlo že v globoki senci, najvišje vrhove še greje sonce.

Večerni povratek v stene Brane in proti zavetju na Kamniškem sedlu.

Še en pogled na Grintovec, Skuto in Rinke, preden jih dokončno ne vzame noč.

Prižig svetlik, nočno prečenje proti Kamniškemu sedlu.

Do tja prideva v soju zvezd, na srečo so v koči še pokonci, kar obljublja večerno hidracijo.

Po poletno kratki noči se Kamniško-Savinjske gore spet zbudijo – prvi sončni žarki se dotaknejo Brane, Skute, Rink, Mrzle gore in tako naprej…

Sonce pozdravi tudi Kamniško sedlo.

Sonce se postavi ravno med Krofičko in Ojstrico.

Mimo zastave na vrhu sedla proti koči – kjer vabijo z jajci na oko na ocvirkih.

Spotoma naberem še nekaj posnetkov planik, ki krasijo zelenice Kamniškega sedla.

Po zajtrku je čas za nov potep. Preko senčnih sten Planjave, Kamniško sedlo je že daleč spodaj.

Na vzhodnem vrhu Planjave (2.392 m), pogled na greben proti Ojstrici, kamor se podava.

Eden izmed vrhov na grebenu, zadaj vrh Planjave in drugi velikani Kamniško-Savinjskih Alp.

Na Lučki Brani (2.331 m), razgledi še vedno fantastični.

Sam iz Škarij zavijem kar proti Korošici pod Lučkim dedcem, Miha skoči še na Ojstrico.

Žalostne ostaline leta 2017 pogorelega Kocbekovega doma na Korošici.

Trenutno je dom nadomestila začasna kontejnerska inštalacija, ki pa vseeno nudi okrepčilo in tudi možnost spanja.

Slikovit svet pod Lučkim dedcem vodi nazaj proti Planjavi.

Po vnovičnem vzponu za cirka 500 višincev sva na Srebrnem sedlu. Levo Ojstrica, desno spodaj Korošica.

Od tu je relativno enostaven vzpon na vrh Zeleniških špic – le te z ene strani oklepajo divjo dolino Repov kot, skozi katero se nameravava spustiti nazaj v Kamniško bistrico.

Brezpoten, neoznačen, krušljiv in precej zahteven svet Repovega kota – če že, je tod precej bolje iti v smeri vzpona, pa še ta ni kar tako in vključuje tudi nekaj nevarovanih plezalskih detajlov. Spust je zaradi drobirja in občasne precejšnje izpostavljenosti sila neprijeten.

Sonce še osvetljuje greben Zeleniških špic, v Repov kot se je priplazila senca.

Tik preden se je zvečerilo, sva dosegla krasne tolmune v Repovem kotu – trud je poplačan.

Krasna tura!

Za več fotografij mi sledi na instagramu -> @jostgantar
In na moji FB strani -> Jost Gantar FOTO